2. sep. 2017

Grossglocner 2017

Avtor Sašo Merčnik

Malo še manjka, pa bo skoraj eno leto od mojega zadnjega javljanja na blogu.
Torej, po celem letu usklajevanja datumov, smo končno določili datum za enodnevno kolesarsko turo.
Odločitev je padla da 26.8.2017 napademo Grossglocner in Edelweisspitze. Za sodelovanje v akciji se je javilo pet kolesarjev in en spremljevalec v kombiju. Od doma smo štartali zjutraj ob 2:50 in po dobrih treh urah smo bili na izhodišču v Heiligeblute. Vožnja do izhodišča je potekala skoraj brez problemov, razen 100 let star Garmin, navigatorja in šofer so se "udarili" pri enem križišču.
Epilog vsega tega je bila 10 kilometrov daljša pot in spoznanje, da je Garmin prepočasen za novejše avtomobile, navigatorji morajo sodelovati pri vožnji, šofer pa malo bolj počasi voziti skozi križišča.
V glavnem, po pripravi koles in opreme, smo začeli z vzponom okoli 6:30.

Po res strmem začetku je naklon za malenkost popustil, vendar od krožišča naprej je šlo pa samo še navzgor. Na Edelweispitze smo prispeli skoraj v skupini, in kar dobro uro uživali v lepih razgledih. Omeniti moram še, da smo spet imeli izredno srečo z vremenom, saj je bila temperatura na skoraj 2600m.n.v 15*C, v dolini pa 25*C. Po spustu do krožišča, kjer se cesta odcepi na Grossglocner, smo nadaljevali pot spet samo navzgor. Sicer je bilo manj kilometrov, se je pa poznalo, da smo imeli v nogah imeli že 1300 višinskih metrov. Posebej moram pohvalit šoferja spremljevalnega vozila Metoda, ki je res odlično skrbel za pijačo, jedačo, fotografiranje in oblačila. Po prihodu na vrh smo kolesa spravili v kombi, mi pa smo si privoščili malo počitka ob hladnem pivu in res lepih razgledih po bližnjih in daljnih gorah. Sledil je spust v dolino do Heiligebluta, kjer smo še malo poslikali in se okrepčali v bližnji piceriji.
Na začetku sem pozabil napisati imena sodelujočih, ki so zbrali pogum in se udeležili enodnevne kolesarske ture, ki ni niti malo enostavna. Sodelovali so: Matjaž, Medard, Vojko, Jani, šofer Metod in Sašo.

TUKAJ klikni za več fotografij

Zanimiva predstavitev

31. jan. 2016

8.božično-novoletni skok na Kope

Avtor Sašo Merčnik

Spet je tu december, ko se končuje leto in s tem še ena kolesarska sezona. Kot sedem sezon do zdaj, smo tudi letošnjo končali s kolesarjenjem na Kope. Zbrali smo se pri Vojku, kot zmeraj do sedaj, s tem, da je Vojko letos prevzel nalogo organizatorja, fotografa, natakarja, skratka deklica za vse.

Zbralo se nas je 11 kolesarjev, s tem, da je bilo nekaj novih obrazov. Nekateri so se opravičili, ker so imeli družinske obveznosti. Kristjan si je od opravičenih edini zaslužil spominsko kolajno, ker je naslednji dan sam kolesaril na Kope. Veliko presenečenje je bil "volk samotar" Jani, ki ga prejšnje sezone nismo pripravili do tega, da bi kolesaril z nami.
Po obveznem "razkuževanju" smo se počasi spravili na kolesa. Letos je bila temperatura že skoraj idealna za kolesarjenje, na sončnih legah že skoraj previsoka. Spet so se formirale skupinice, kot vsako leto s tem, da letos ni bilo pešačenja, ker je Vojko tudi kot "sodnik" nadziral vsakega kolesarja posebej.
Vsi smo prišli na Kope prijetno utrujeni, tako da smo lahko brez slabe vesti spili pivo ali več. Za spominske kolajne je spet poskrbel Jože z novo pridobitvijo v svoji delavnici. Po prijetnem druženju smo se potem samo še spustili v dolino in pri Vojku spili še deci refoška, ki je bil letos res dober.
Se vidimo spet na 9. božično-novoletnem skoku na Kope

3. dec. 2015

8.božično-novoletni skok na Kope

Avtor Sašo Merčnik


Pa smo spet v mesecu decembru, ko se začnejo priprave na zimsko kolesarjenje. Tako kot kaže letos ne bomo zmrzovali na kolesu, saj so temperature kar visoke za ta del leta.
Ker imamo različne obveznosti za dneve okoli božiča, sva z Jožetom dorekla datum za 8.božično-novoletni skok na KOPE. Datum je 20.12.2015 ob 9:00 pri Vojkotu. Lani nas je bilo devet, mogoče bo letos kak udeleženec več, ker zna biti bolj toplo. Spominske medalje so narejene ( kot vedno jih je naredil Jože), tako da je vse pripravljeno na štart. Zaradi zahtevnosti izdelave spominskih medalj in ostalih stroškov bomo letos prvič pobirali štartnino 5€.

Lep pozdrav in se vidimo 20.12 2015 OB 9:00

12. sep. 2015

Passo dello Stelvio in Passo Resia

Avtor Sašo Merčnik

Po res dolgem času moram spet malo napisati, kaj, kje in kako sem kolesaril. Vsakodnevno kolesarjenje po bližnjih hribih je že nekaka rutina. To je kolesarjenje na Košenjak, Strojno, Kope, okoli Uršlje gore. Potem med vikendi kjer so daljše ture na Graško goro-Sleme-Črno-Reht, okoli Pohorja. Letos pa sem že drugič zapored naredil turo do Železne Kaple-Pavličevega sedle-Luč-Velenja kar je kar lepih 170km in nekaj malega višincev.
Nekje meseca maja sem začel razmišljati o bolj zahtevni turi, ki nekaj pomeni vsem, ki se s kolesarstvom ukvarjamo. Padla je odločitev, da letos osvojim Passo dello Stelvio v Italiji. Je eden izmed najvišjih asfaltiranih prelazov v Evropi in je s kolesarji oblegan vse dni v letu ne glede na vreme. Višek je zadnja sobota v avgustu, ko je cesta zaprta za  promet in se zbere nekaj tisoč kolesarjev. Lani je bilo po oceni organizatorja 4200 kolesarjev, letos pa baje 12000.
Po dogovoru z ostalimi udeleženci ture in prognozi vremena je padla odločitev, da gremo v Italijo 27. in 28. avgusta. Kolesarili bomo Matjaž, Medard, Matej, Vojko in jaz, spremljevalec pa je bil Avgust. Od doma smo štartali ob 1:30 in po 460km prispeli v Prato allo Stelvio ob 7:00. Hotel je rezerviral Matjaž, tako, da smo se vselili  brez problemov. Ko smo se malo spočili in na hitro osvežili smo se začeli pripravljati na vzpon.
Izpred hotela smo štartali ob 8:35. Že na začetku se cesta začne zlagoma vzpenjati in potem malo bolj in malo manj, do vrha pa se ne spusti več. Na vrh smo prispeli vsi, tudi Avgust s spremljevalnim kombijem. Ker je bilo vreme res toplo in skoraj brez vetra na višini 2760mnv, smo pred restavracijo sedeli skoraj do 16:00, pijuckali pivo in opazovali vrvež, ki ni in ni popuščal.
V dolino smo se spustili preko prelaza v Švico, ki pa tudi za vzpon ne bi bil lahek, mogoče na določenih odsekih celo bolj strm. Ko smo prispeli v dolino v Santa Mario, smo bili na polovici dnevne trase, vendar je bil ta odsek bolj spust proti Italiji in potem nekaj kilometrov ravnine proti Pratu. Pred hotelom smo potem še čakali spremljevalni kombi, ki je bil že na poti proti Meranu, vendar smo ga po posredovanju Matjaža, dočakali čez približno pol ure. Do večerje, ki je bila ob 19:30 smo se stuširali in potem ob pivu podebatirali dnevno dogajanje.

Drugo jutro smo pot nadaljevali po obilnem zajtrku. Po plačilu hotela smo bili ob 9:00 že na kolesih proti Resiji. Do Resije je bilo potrebno prekolesariti 35km in premagati 600 višincev, ki pa niso bili lahki kot zgleda na zemljevidu. Kolesarili smo po glavni cesti, ki je polna turistov in domačinov, nimaš pa občutka, da te hoče kak avtomobilist povozit, kot pri nas v Sloveniji, kjer je kolesar na cesti "nebodigatreba". Dolina je res nekaj enkratnega, saj leži na 1500mnv in jo obkrožajo visoke gore. Vrnitev na izhodišče je bila pa res užitek, saj lahko s kolesom pelješ v ritmu lokalnega prometa. Skozi se spuščaš, zato so še tovornjaki ponekod ovira na cesti, ker si s kolesom lahko hitrejši. V Sluderno smo se potem na nekem parkirišču preoblekli, spakirali kolesa v kombi in počasi začeli pot proti domu. Nekje na poti med Meranom in Bolzanom je dal Matej idejo, da bi naredili mali ovinek in se vračali čez Dolomite. Brez nekih nasprotovanj smo bili vsi za to.

Prevozili smo kar nekaj prelazov, dolin in tako prispeli v Cortino d"ampezzo, ter potem po dolini še mimo izvira reke Drave. Domov smo prišli brez nezgod ob 0:00.
Na tej poti sem že dobil idejo za kolesarski izlet v letu 2016.

TUKAJ klikni za več fotografij

ZANIMIVO branje

ZANIMIVA predstavitev

15. mar. 2015

7. božično-novoletni skok na Kope

Avtor Sašo Merčnik

Spet je leto naokoli in kolesarsko sezono smo, kot že 6 krat do zdaj končali z božično-novoletnim skokom na Kope. Start je bil klasično pri Vojku v Slovenj Gradcu ob 9:00.
                  Letos se nam je pridružil še eden od bratov Rutnik, Vinko, ki je star kolesar, vendar nerad kolesari po mrazu. Kolesarksi navdušenec kot je Vinko je moral svoje stare in prezeble kosti nastaviti decemberskemu mrazu. Zbralo se nas je devet ( Vojko1, Igor, Beno, Jože, Kristjan, Vojko2, Vinko, Simon in Jaz ).Standardno se dan začne z Jagrom ali Jožetovo Medico. Letos bi lahko zaradi res nizkih temperatur skoraj stregli zakuhano vino. Vendar tisti, ki se je odločil ta dan kolesarit ima pospravljeno "podstrešje" ali pa tudi ne. Kot vsa leta do zdaj je Vojko1 spet nekaj pozabil in je zato nekaj časa zamudil na štartu in ga ni nadoknadil do vrha, saj smo vsi bolj kot ne enako močni in enako pripravljeni kolesarji. Ustvarile so se skupine, kot vsak vzpon do sedaj. Na Kope smo prilezli vsi, letos brez pešačenja saj je bila zagrožena kazen za pešačenje runda v Holzer pubu.
Kot napisano smo se po približno dveh urah zbrali v Holzer pubu, kjer je bila gužva, saj se je letos na Kopah že začela smučarska sezona. Po zamenjavi mokrih in preznojenih oblačil, se je začel drugi del druženja, to je sedenje, nadomeščanje izgubljene tekočine in moško pametovanje.
Po dveh urah druženja smo prvič pogrešili Vojka1, ki se je po navedbah Jožeta, ki ga je po 15 minutah iskanja v megli in mrazu našel "zaklemanega" v Marjaninem avtomobilu.
Kot nekaj vzponov do sedaj nam je tudi letos
Marjana z avtomobilom peljala nahrbtnike in spominske medalje, ki jih je tudi letos naredil  Jože.











Priprave na spust smo se letos lotili še bolj natančno, ker je zunaj res bila prava zima s sneženjem, vetrom in mrazom. Pred spustom še fotografiranje pred Holzer pubom in nato spust v dolino.



Spust je minil brez večjih posebnosti, razen padca Kristjana, ki pa se je k sreči končal samo z nekaj odrgninami. Ko smo že mislili, da vemo kako se pripraviti na zimsko kolesarjenje, nas je letos res presenetil mraz, ki se zagrize v kosti. Tako, da drugo leto dodam v nahrbtnik kakšno majico ali jakno več. Najbolj zmrzljiv je zgleda Vinko, ki se ni javil na zbirnem mestu in ga do danes ko to pišem še nisem videl in slišal. Upam, da se je odtajal in koliko vidim na sport trackerju pridno nabira kilometre za 8 skok na Kope.
Ostali udeleženci ture smo se oglasili še v Gostilni Murko, kjer nas je šefica Cvetka pričakala s polnim pladnjem tekočine, ki smo jo morali nadomestiti zaradi napornega vzpona.

Tako, sedaj je zapisano, čeprav malo pozno, in ja upam, da se vidimo decembra 2015.

TUKAJ klikni za več fotografij

2. jan. 2014

Novoletni vzpon na Kremžarjev vrh 2014

Avtor Sašo Merčnik

Pa smo spet začeli z novo kolesarsko sezono. Lansko smo končali z Božično-novoletnim skokom na Kope, sezono 2014 pa začeli z Novoletnim vzponom na Kremžarjev vrh. Zbrali smo se ob 9:00 pri Vojku v Slovenj Gradcu ( Beno, Simon, Igor, Jože, Vojko in Sašo ). Za dobro jutro enega Jagermaistra, seveda za zdravje, voščila za novo leto in malo debate kako, kje, s kom itd. smo preživeli novo leto.
Važno je, da smo se živi in zdravi zbrali na tradicionalni vzpon na Kremžarjev vrh. Malo čez 9:00 smo začeli z vzponom pri "prijetnih" 0 stopinj celzija. Cesta je bila do kmetije Kernik lepo pomrznjena, od tam naprej pa poledenela in zasnežena. Po slabih dveh urah počasnega kolesarjenja smo prispeli do koče. Oskrbnika koče sta imela že lepo zakurjeno, tako da smo se preoblekli na toplem, saj so bila oblačila od napora mokra. "Za Vojkona smo celo mislili, da se je tuširal, tako dolgo se je preoblačil".

Zahvaliti se moramo tudi oskrbnikoma, ki sta nam pripravila in častila toplo juho. Po dobrih dveh urah počitka smo se počasi pripravili za spust v dolino. Odločili smo se, da začnemo spust peš po peš poti do kmetije Kernik, ker je cesta bila res zelo spozka. V dolino smo prišli vsi v enem kosu in vzpon zaključili tam ko smo ga začeli, vendar z razliko, da smo začeli z Jagermaistrom, končali pa z refoškom.
Po novem nam kolesa po takšnih vzponih kolesa pere Beno.

TUKAJ klikni za več fotografij

TRASA ture

23. dec. 2013

6. božično-novoletni skok na Kope

Avtor Sašo Merčnik

Tako smo uradno končali kolesarsko sezono 2013, sezono 2014 pa začenjamo s vzponom na Kremžarco.
Start je, kot za vse dosedanje skoke na Kope bil pri Vojku v Slovenj Gradcu ob 9:00. Letos sem zamudil, ker je "drugi" Vojko še dajal navodila za "špricanje" v svoji delavnici ( ga moramo še navaditi na uro). Prišli smo z 10 minutno zamudo, vendar smo vseeno dobili "JAGRA" za poživitev. Letos je bila rekordna udeležba, zbralo se nas je namreč 10, Igor, ki je tudi standardni član pa se je opravičil, imel je vročino.
Zbrali smo se ( Vojko1, Beno, Simon, Kristjan, Joži, Vojko2, Jani, Matjaž, Lojz in Sašo ) in podporna služba Marjana in Tanja. Štartali smo 9:20 pri 2 stopinjah celzija in močni oblačnosti. Temperatura je bila skoraj idealna, vlažnost je pa z višinci samo naraščala. Na cesti ni bilo kakšnih presenečenj, razen en odcep z novim asfaltom. Cesta mokra in luknjasta, tako da bi skoraj bilo boljše če bi bil makadam. Kot vsako leto smo tudi letos nekako formirali skupine po neznanem ključu, nekje dva, drugje trije, ponekod pa tudi solo.
V glavnem vsi smo prišli na vrh, če je kateri malo pešačil pa tudi ni kaj narobe.
Greli in sušili smo se v Holzer pubu, kjer smo tudi nekaj popili, vendar nimajo ne vem kakšne izbire za gostilno na srednje velikem smučarskem centru. Sicer imajo Radler, nimajo normalnega 0,5l piva, samo malo pivo v pločevinkah, veliko pa samo točeno. Po podelitvi spominskih kolajn, ki jih je tudi letos naredil Jože smo se počasi začeli pripravljati za spust v dolino.
Spust je minil brez komplikacij, saj zdaj že vsi bolj ko ne vemo kakšno opremo potrebujemo za takšne zimske kolesarske vzpone. Cesta je tudi letos bila mokra ni pa bila ledena.
V dolini nas je že čakala Marjana z letošnjim REFOŠK-om, ki ga je Vojko pripeljal v sredo.

Če bo vse po sreči se vidimo 2.1.2014 na vzponu na Kremžarco.

TRASA vzpona

TUKAJ klikni za več fotografij