Kolesarske ture

Včeraj 4.1.2009 smo se ob 8:00 odpravili z avtomobili proti Naravskim ledinam. Idejo o vzponu na Uršljo goro je dal Jože, ker nam vreme nekak ni ustrezalo, da bi se s kolesi odpravili 3.1.09 na Kremžarco. Mraz je držal skoz od novega leta dalje, malo smo bili vsi otrujeni od praznovanja, od kmetije Kernik naprej "baje" ni spluženo. Tako, to so bili izgovori. Na kratko, ni se nam dalo kolesarit po takšnem mrazu. Zato je bila ideja o pohodu na Uršljo goro zelo na mestu. Vzpona so se lahko udeležili tudi drugi družinski člani, ki ne kolesarijo s takim veseljem, kot ostali. Kot sem že napisal v uvodu, smo bili zmenjeni ob 8:00 pri prodajalni Sonček. Do prve motnje je prišlo že na Smuč koči. Motnja je bila konkretna ( želodčna ). Po parkiranju avtomobilov na Naravskih ledinah in pripravi opreme smo se počasi odpravili v breg. Najbolj hitro sta začela najmlajša Maja in najstarejši Avgust. No po 10 minutah se je vse postavilo na svoje mesto. Z Damjanom sva malo pospešila in gazla v breg v svojem tempu, sledil je drugi najstarejši in človek z največ poškodbami v širši okolici, Vojko, nato pa Kristjan in Jože z družino. Matjaž pa je bil s svojim fotoaparatom enkrat na čelu, drugič pa na začelju kolone. Moram povedat, da smo res imeli srečo z vremenom, saj je bilo sicer hladno, vendar jasno in brez vetra. Najlepši pogled se je odprl, ko smo prišli nad drevesno mejo. Sonce je bilo ravno prav visoko, da je dajalo občutek toplote in sušilo megle v dolini, da se je videlo, po pogovorih nekaterih planincev do Triglava in še dlje. Z Damjanom sva bila na vrhu v 65 minutah, Vojko 20 minut za nama ( se ne da ), ostali z družino pa so prispeli na vrh v 1:45. Saj niti niso mogli hitreje, če so se pa slikali in slikali. Samo moram rečt, da so jim slike zares uspele -se jih splača pogledat. Prvi smo morali čakat na malico, ker so jo nosili Kristjanovi družinski člani. Fajn je če si na vrhu prvi, je pa slabo, ker moraš čakat na malico. Vse je za nekaj dobro, pravijo starejši. Ko pa so nosači malice v koči začeli prazniti nahrbtnike, so vsi obnemeli. Bilo je vsega, od rozinovega kruha, sirnih štručk, mortadele, 12 vrst žganja, 3 vrst piva, peciva, manjkale so samo kremne rezine. Vojku so skoraj izpadle oči, ko je zagledal tako bogato obloženo mizo, saj ni navajen takšne postrežbe. No po obilni malici in obveznem počitku smo se počasi začeli pripravljati na spust v dolino. Na vrhu pri križu je sledila še obvezna gasilska fotografija, potem pa vsak po svoje v dolino. Nekateri po riti, drugi pa naokoli po penzionersko. V glavnem vsi smo zdravi in brez poškodb prišli v dolino.