Po res dolgem času moram spet malo napisati, kaj, kje in kako sem kolesaril. Vsakodnevno kolesarjenje po bližnjih hribih je že nekaka rutina. To je kolesarjenje na Košenjak, Strojno, Kope, okoli Uršlje gore. Potem med vikendi kjer so daljše ture na Graško goro-Sleme-Črno-Reht, okoli Pohorja. Letos pa sem že drugič zapored naredil turo do Železne Kaple-Pavličevega sedle-Luč-Velenja kar je kar lepih 170km in nekaj malega višincev.
Nekje meseca maja sem začel razmišljati o bolj zahtevni turi, ki nekaj pomeni vsem, ki se s kolesarstvom ukvarjamo. Padla je odločitev, da letos osvojim Passo dello Stelvio v Italiji. Je eden izmed najvišjih asfaltiranih prelazov v Evropi in je s kolesarji oblegan vse dni v letu ne glede na vreme. Višek je zadnja sobota v avgustu, ko je cesta zaprta za promet in se zbere nekaj tisoč kolesarjev. Lani je bilo po oceni organizatorja 4200 kolesarjev, letos pa baje 12000.
Po dogovoru z ostalimi udeleženci ture in prognozi vremena je padla odločitev, da gremo v Italijo 27. in 28. avgusta. Kolesarili bomo Matjaž, Medard, Matej, Vojko in jaz, spremljevalec pa je bil Avgust. Od doma smo štartali ob 1:30 in po 460km prispeli v Prato allo Stelvio ob 7:00. Hotel je rezerviral Matjaž, tako, da smo se vselili brez problemov. Ko smo se malo spočili in na hitro osvežili smo se začeli pripravljati na vzpon.
Izpred hotela smo štartali ob 8:35. Že na začetku se cesta začne zlagoma vzpenjati in potem malo bolj in malo manj, do vrha pa se ne spusti več. Na vrh smo prispeli vsi, tudi Avgust s spremljevalnim kombijem. Ker je bilo vreme res toplo in skoraj brez vetra na višini 2760mnv, smo pred restavracijo sedeli skoraj do 16:00, pijuckali pivo in opazovali vrvež, ki ni in ni popuščal.
V dolino smo se spustili preko prelaza v Švico, ki pa tudi za vzpon ne bi bil lahek, mogoče na določenih odsekih celo bolj strm. Ko smo prispeli v dolino v Santa Mario, smo bili na polovici dnevne trase, vendar je bil ta odsek bolj spust proti Italiji in potem nekaj kilometrov ravnine proti Pratu. Pred hotelom smo potem še čakali spremljevalni kombi, ki je bil že na poti proti Meranu, vendar smo ga po posredovanju Matjaža, dočakali čez približno pol ure. Do večerje, ki je bila ob 19:30 smo se stuširali in potem ob pivu podebatirali dnevno dogajanje.
Drugo jutro smo pot nadaljevali po obilnem zajtrku. Po plačilu hotela smo bili ob 9:00 že na kolesih proti Resiji. Do Resije je bilo potrebno prekolesariti 35km in premagati 600 višincev, ki pa niso bili lahki kot zgleda na zemljevidu. Kolesarili smo po glavni cesti, ki je polna turistov in domačinov, nimaš pa občutka, da te hoče kak avtomobilist povozit, kot pri nas v Sloveniji, kjer je kolesar na cesti "nebodigatreba". Dolina je res nekaj enkratnega, saj leži na 1500mnv in jo obkrožajo visoke gore. Vrnitev na izhodišče je bila pa res užitek, saj lahko s kolesom pelješ v ritmu lokalnega prometa. Skozi se spuščaš, zato so še tovornjaki ponekod ovira na cesti, ker si s kolesom lahko hitrejši. V Sluderno smo se potem na nekem parkirišču preoblekli, spakirali kolesa v kombi in počasi začeli pot proti domu. Nekje na poti med Meranom in Bolzanom je dal Matej idejo, da bi naredili mali ovinek in se vračali čez Dolomite. Brez nekih nasprotovanj smo bili vsi za to.
Prevozili smo kar nekaj prelazov, dolin in tako prispeli v Cortino d"ampezzo, ter potem po dolini še mimo izvira reke Drave. Domov smo prišli brez nezgod ob 0:00.
Na tej poti sem že dobil idejo za kolesarski izlet v letu 2016.
TUKAJ klikni za več fotografij
ZANIMIVO branje
ZANIMIVA predstavitev
.JPG)
.JPG)